Šipek
Rosa canina agg.
Ljudje smo zelo prilagodljiva in iznajdljiva vrsta.
Biološko smo bitja toplih krajev, a smo naseli skorajda
vse predele Zemlje. Odeli smo si oblačila, zakurili ogenj,
zgradili bivališča, vse zato, da nosimo tropsko toplino s
seboj. Ker je v našem podnebnem pasu količina
razpoložljive hrane v naravi skozi leto zelo neenakomerno
porazdeljena, so naši predniki iznašli načine, kako hrano
takrat, ko je je v izobilju shranimo za čas, ko je v
naravi ni. Sušenje, kisanje, zakopavanje ali shranjevanje
v kleti, fermentacija, soljenje, prekajevanje, vlaganje v
kis, sladkor, med, lov in reja živali. Šipek je ena
redkih rastlin, ki nas s svojimi plodovi razveseljuje tudi
pozno jeseni in pozimi.
Šipek je bodeča, v času cvetenja dehteča, plezajoča ali
grmičasta rastlina, ki naseljuje suhe, sončne zapuščene
travnike, pašnike, poseke, gozdne robove. Je roža in je
rožam dala ime. Zgodovinsko in kulturno je šipek ena izmed
najbolj prepoznavnih rastlin. Šipkova lepota in uporabnost
je navdihovala ljudstva azijskega in mediteranskega
prostora v začetku razvoja prvih civilizacij in navdihuje
še danes. Zaradi velike variabilnosti in pogostega
križanja so ljudje že zelo zgodaj divjo rožo udomačili in
vzgojili številne polnocvetne različke, ki jim danes
pravimo vrtnice. Zapis o prvem polnocvetnem šipku sega
5000 let nazaj na Kitajsko. Vsi, ki smo se učili
latinščine, smo si njegovo ime v vseh sklonih dodobra
zapomnili, saj je vzorčni primer -a sklanjatve. Stare
Slovence pa je šipek tako očaral, da so kar vse cvetice z
lepimi cvetovi poimenovali rože.
Opis: Šipek je do 5 m visok grm s povešenimi vejami
in srpastimi trni. Listi so 3 ali 5 krat pernato deljeni.
Cvetovi rožnato-beli, široki okrog 5 cm. Omesenelo
cvetišče tvori navidezen plod, ki je jajčaste oblike in
rdeče barve (šipek). V notranjosti so dlačice in oglati
trdi oreščki (plodovi).
Botanično spada v skupino rožnic, kateri je dal ime. Med
rožnice spada večina domačih sadnih dreves. Pri nas
raste v naravi 22 vrst šipkov, na svetu pa od 200 do 250
vrst, večina v Evroazijskem prostoru. Vrste se med seboj
slabo razlikujejo, medsebojno križanje je pogosto, zato
jih nemalokrat s težavo razlikujemo. Na srečo so navidezni
plodovi vseh vrst užitni in napačno prepoznavanje ni
usodno za naše zdravje.
Šipek je pionirska rastlina. Naseli opuščene kmetijske
površine in ustvarja življenjske pogoje primerne za rast
drevesnih vrst. Te ga sčasoma prerastejo in le posamezni
šipki se vzpenjajo v krošnje dreves. Šipek daje
zavetje in hrano številnim divjim živalim in je gradnik
pestre, življenja polne kulturne krajine. Dobrodošel je
kot element živih meja. Med njegovimi trnastimi vejami
najdejo zatočišče ptice in majhni sesalci, omeseneli
navidezni plodovi in oreškasti plodovi pa so vir hrane
pozimi.
Nabiranje in Uporaba: Šipek dozori pozno jeseni.
Omehča se po prvih slanah. Vsebnost vitamina C je
največja, ko je navidezni plod še trd, okusnejši pa je, ko
se zmehča. Nabiramo ga v košare in ga sušimo v bližini
peči ali radiatorja. Ko je posušen, ga zdrobimo ali
zmeljemo v mlinčku. Lahko s koščicami vred. Le te
vsebujejo olja z obilico koristnih, hranilnih snovi.
Zaradi velike vsebnosti vitaminov in prijetnega okusa je
šipkov čaj priljubljen krepčilni napitek za zimske dni.
Pijemo ga pri utrujenosti, med prebolevanjem prehladov in
gripe, čaj rahlo pospeši izločanje vode in pomaga pri
revmatičnih obolenjih. Šipek je zelo okusen tudi surov.
Preden pa ga lahko zaužijemo moramo odstraniti dlačice in
plodove (koščice). Zelo cenjena in okusna je šipkova
marmelada. Cvetne lističe lahko uživamo v solatah, lahko
jih kandiramo, dodajamo čajem ali iz njih pripravimo rožno
vodo. Rožna voda je odlično čistilo in tonik za kožo.
Gojenje: Šipek razmnožujemo s potaknjenci ali iz
semena. Potaknjence naredimo tako, da od starega grma
odrežemo enoletne veje zgodaj spomladi, pred olistanjem.
Narežemo jih na 15 - 30 cm dolge dele s po 5 brsti
(očesi). Do sajenja jih hranimo na hladnem mestu. Ko je
vreme ugodno in se zemlja dovolj ogreje jih zakopljemo v
zemljo tako globoko, da ostaneta zunaj le 1 ali 2 brsta.
Da se bolje ukoreninijo, lahko spodnji del pred sajenjem
za en dan namočimo v vodo z vrbovim lubjem. Vrbe vsebujejo
rastne hormone, ki pospešijo tvorbo korenin.
Zanimivost: Na šipkovih grmih pogosto najdemo mahom
ali lišajem podobne tvorbe. To so šipkove šiške. Naredi
jih ličinka ose šipkove šiškarice (Diplolepis rosae). Osa
odloži jajčeca v nerazvite listne brste. Ličinke, ki se iz
jajčec izležejo, izločajo posebne snovi, katere spodbudijo
delitve šipkovih celic in rast tkiva na prav poseben
način. Nastanejo zanimive tvorbe, ki nudijo ličinkam
zavetje in jih oskrbujejo s hrano. Šiške lahko uporabljamo
za čaj, ki odvaja vodo in se uporablja pri obolenju sečil.
Šipek ni zaman tako zakoreninjen v kulturi naše
civilizacije, je namreč rastlina, ki osrečuje in zdravi
človeka in njegovo življenjsko okolje v mnogoštevilnih
pogledih.