Pljučnik
Pulmonaria officinalis

Še preden se drevesa po goričkih gozdovih olistajo, zacveti pljučnik. Mavrica njegovih cvetov prekrije gozdna tla s prelivajočo roza-vijoličasto-modro preprogo. Je ena prvih spomladanskih rastlin, s katero si lahko pomagamo pri težavah z dihali. Cenjen je bil že od nekdaj.

Opis: trajna rastlina, ki je, tako kot ostale rastline iz družine srhkolistnic, poraščena s ščetinami. Zraste do 30 cm visoko, listi so dolgopecljati, koničasti in jajčaste do srčaste oblike z izrazitimi belimi madeži. Cvetno odevalo je dolgo od 8 do 20 mm, lijakasto, najprej svetlordeče, kasneje modrovijolično.

Rastišče: listnati gozdovi z dovolj vlažnimi tlemi in robovi gozdov.

Gojenje: sadimo ga na senčnih mestih, najbolje pod listnatimi drevesi. Razmnožujemo ga spomladi ali jeseni s semeni ali z delitvijo starejših rastlin.

Uporaba: čaj pijemo pri obolenjih dihal, pri hripavosti, vnetju grla in kašlju. Nekoč so ga uporabljali za zdravljenje tuberkuloze in pljučnice. Cvetovi so okusen dodatek spomladanskim solatam.

Recept: pljučnikov sirup z medom.
Iz svežih cvetov in listov pljučnika iztisnemo sok. Najlažje to naredimo tako, da ga sesekljamo v sekljalniku (mešalniku) in precedimo skozi kuhinjsko krpo. Primešamo mu med. Sirup uživamo po žličkah.

Zanimivost: obstajata dve verjetni razlagi, kako je pljučnik dobil svoje ime. Ena pravi, da zaradi uporabe pri zdravljenju pljučnih bolezni, druga pa, da zaradi belih madežev na listih, ki spominjajo na pljučne mehurčke.